Pozdravljeni, spoštovane kolegice poslanke in kolegi poslanci, gospe in gospodje!

Začenjam 7. sejo Državnega zbora, ki je bila sklicana na podlagi drugega odstavka 20. člena in prvega odstavka 57. člena Poslovnika Državnega zbora.

Pred nekaj dnevi je svet pretresla vest o rušilnem potresu v Turčiji in Siriji. Mnogi so izgubili domove, premnogi pa življenja. Poklonimo se vsem žrtvam z minuto molka.

/ minuta molka/

Najlepša hvala.

Obveščam vas, da sta obvestili o odsotnih poslankah in poslancih seje ter o vabljenih na sejo objavljeni na e-klopi.

Vse, ki ste prisotni, lepo pozdravljam!

Spoštovani!

Dovolite, da ob skorajšnji obletnici izbrisa oseb iz Registra stalnega prebivalstva Republike Slovenije pred nadaljevanjem seje spregovorim nekaj besed.

Z velikim razočaranjem ugotavljam, da je Poslanska skupina SDS ob tej tako pomembni obletnici zapustila dvorano Državnega zbora. Tudi s tem se pokaže odnos do prizadetih.

Spoštovane in spoštovani, danes vas nagovarjam z žalostjo in obžalovanjem zaradi dejanja, ki je trajno zaznamovalo 25 tisoč 671 naših nekdanjih sodržavljank in sodržavljanov. Preteklo bo 31 let od 26. februarja 1992, ko je takratna slovenska oblast protipravno izvršila izbris cele generacije ljudi iz registra stalnih prebivalcev Republike Slovenije, s čimer so ti ljudje izgubili svoj pravni status in z njim povezane ekonomske, zdravstvene in socialne pravice. Postali so tujci, ki nezakonito prebivajo v Republiki Sloveniji. Izbris je bil pravni umor vsakega izmed njih, s tem da so ostali pri življenju, ki se je sprevrglo v negotovo životarjenje, nekaterih vse do današnjih dni. Kakšen madež je takratna oblast pustila na mladi državi, je zdaj jasno skoraj vsem. Ustavno smo se deklarirali kot pravna in socialna država, v kateri je živelo skoraj 26 tisoč ljudi brez vseh pravic. Republika Slovenija takrat zagotovo ni bila pravna država in dolga leta smo to vehementno dokazovali, ko politika ni želela slišati in še manj popraviti storjene krivice.

Citiram zapis izbrisane osebe, objavljen na spletni strani Mirovnega inštituta: »Zadnji dokument, izdan v Ljubljani pred osamosvojitvijo, je bila osebna izkaznica. Izdana je bila leto dni pred izbrisom, 29. aprila 1991. Veljala naj bi do leta 2001, ampak so mi jo leta tisoč 1992 uničili. Vozniškega dovoljenja nisem imel. Imel sem še jugoslovanski potni list, ki je bil prav tako izdan v Sloveniji pred osamosvojitvijo in je z izbrisom postal neveljaven. Če se prav spomnim, je bilo leto 1992, ko sem domov dobil vabilo, naj se oglasim na upravni enoti zaradi ureditve državljanstva. Razveselil sem se, da bom lahko to končno uredil. Ko sem prišel tja, me je gospa vprašala, če bom vzel slovensko državljanstvo, in sem rekel, da bom. Namreč, pred tem sem že poskušal dati vlogo za državljanstvo, a me je neki uslužbenec, ki je bil pač takrat na okencu za sprejemanje vlog, zavrnil, rekoč, da nimam vseh potrebnih dokumentov. Ta gospa me je vprašala, če imam pri sebi osebno izkaznico. Dal sem ji jo. Vzela jo je, jo preluknjala, mi jo vrnila in rekla: od sedaj naprej ste izbrisani.« Konec citata.

Šele v letih 1999 in 2003 je Ustavno sodišče ugotovilo, da je bil izbris neustaven in s tem postavilo temelje za zakonsko urejanje tega vprašanja. Kljub temu pri urejanju statusa oseb državljanov drugih držav naslednic SFRJ v Republiki Sloveniji ni šlo gladko. Zakaj? Morda zato, ker krivice, prizadejane drugim, pač ne bolijo toliko kot tiste, ki jih doživljamo sami? Da je država hitro po prvi ustavni odločbi iz leta 1999 sprejela zakon, ki je naslavljal vprašanje statusa izbrisanih, se gre zahvaliti pritisku Evropske komisije, saj je bila Slovenija takrat sredi procesa pogajanj za vstop v evropsko skupnost. Druga ustavna odločba, iz leta 2003, ki je zakon delno razveljavila, pa je ostala neizvršena vse do leta 2010. Kljub noveli zakona, ki je bila takrat sprejeta, pa še vedno danes ostajajo odprta vprašanja, odprti postopki in izbrisana življenja. Odškodnine, ki jih je predvidel Zakon o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva, ne bodo nikoli vrnile izgubljenih let in pozdravile osebnih ran.

Ob bližajoči se 31. obletnici izbrisa bi bilo prav, da razmislimo o noveliranju tako zakona, ki ureja status izbrisanih, kot zakona, ki ureja odškodnine zanje. Prav bi bilo, da bi termin »izbrisani« nadomestili z izrazom »žrtve«. Ti ljudje so bili žrtve, žrtve pravnega genocida. Nekateri od njih še po treh desetletjih nimajo dostopa do zdravstvenih in socialnih pravic. Najbolj socialno ogroženim posameznikom je treba takoj zagotoviti vsaj domsko nastanitev in oskrbo v bolnišnici. Nedavno, sredi decembra lansko leto, smo bili priča tragični smrti moškega, ki je bil izbrisan in je živel kot brezdomec, v Sloveniji pa je neprekinjeno bival od leta 1978, tiho, izločeno iz družbe, brez vseh pravic, nezaželen, izbrisan. Lanskoletno opravičilo bivšega predsednika Republike Slovenije Boruta Pahorja za krivice, prizadejane izbrisanim, je bilo blag obliž. Izvršilna in zakonodajna oblast pri učinkovitem reševanju odprtih vprašanj na tem področju ostajata na mrtvi točki. Mnogo premalo je, da sicer izjemno gesto nekdanjega predsednika republike razumemo kot dokončni akt. Gre samo za prepozen začetek. Žrtve pravnega genocida so nam jasno povedale, da nam kot narodu odpuščajo. Zahtevajo samo to, kar jim je šlo in jim gre po ustavi in kar jim pripada kot ljudem. Pred trenutno vlado in državnim zborom je zgodovinska priložnost, da dokažemo, da smo pravna in socialna država, da priznavamo napake in krivice ter da jih želimo dokončno popraviti. Izgubljenih let ne moremo več dobiti nazaj, lahko pa priznamo, da je bilo dejanje izbrisa nespoštljivo, krivično, neustavno, nečloveško, in lahko postavimo zakonodajne temelje, ki bodo izbrisanim osebam vrnili vsaj del izgubljenega dostojanstva.

Kot predsednica Državnega zbora se vsem, ki so bili 26. februarja 1992 z izbrisom iz stalnega registra prebivalstva na kakršenkoli način prizadeti, iskreno in globoko opravičujem. Vsako človeško udejstvovanje v družbi pušča trajno sled. Trenutna oblast ima odgovornost, da dokončno uredi pretekla protipravna ravnanja ter da za vselej zariše pot spoštovanja človekovih pravic in človeškega dostojanstva ter s tem postavi mejo dopustnega visoko nad nivo nujnega. Naj zaključim z mislijo osebe, ki je bila izbrisana in je to dejanje odpustila: »Slovenija je lepa mala državica in jo imam zelo rada. Škoda je, da bo takšna črna pika spremljala celo zgodovino. Ne vem, kako lahko mirno spijo tisti ljudje, ki so to napako zakrivili. Ali se sploh zavedajo, koliko ljudi so potisnili v prepad, iz katerega se ne bodo nikoli izvlekli? Mnogi so izgubili zdravje, imetje, dostojanstvo, mnogi so tudi umrli ali končali na cesti, drugi so bili prisiljeni delati vse mogoče. Posamezniki so padli celo v kriminal, tudi takšne poznam. Zato si želim samo nečesa: da se ne bi nikomur na tem svetu dogajale krivice. Resnično si želim samo mir in dostojanstvo za vsakega človeka.« Konec citata.

Prehajamo na

Predlog dnevnega reda ste prejeli v petek, 10. februarja, s sklicem seje. O predlogu dnevnega reda bomo odločali v skladu s prvim odstavkom 64. člena Poslovnika Državnega zbora. Predlogov za umik posamezne točke z dnevnega reda oziroma predlogov za širitev dnevnega reda seje nisem prejela.

Zboru predlagam, da za današnjo sejo določi dnevni red, kot ga je prejel s sklicem.

Prehajamo na odločanje, zato vas prosim, da preverite delovanje svojih glasovalnih naprav.

Glasujemo. Navzočih je 69 poslank in poslancev, vsi so glasovali za, proti nihče.

(Za je glasovalo 69.) (Proti nihče.)

Ugotavljam, da je dnevni red zbora določen.

Prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA, TO JE NA VPRAŠANJA POSLANK IN POSLANCEV.

V zvezi s to točko dnevnega reda sem v poslovniškem roku prejela pisne prijave 41 poslanskih vprašanj. Vrstni red postavljanja poslanskih vprašanj je določen v skladu z 244. členom, drugim odstavkom 245. člena in 247. členom Poslovnika Državnega zbora. Na prva tri vprašanja poslank in poslancev opozicije ter na vprašanje poslanca vladajoče koalicije bo odgovoril predsednik Vlade. Vsak poslanec oziroma poslanka ima za postavitev vprašanja na voljo 3 minute. Predsednik Vlade, ministrica in ministri odgovorijo na vprašanje v največ 5 minutah. Če je vprašanje postavljeno več ministrom, imajo vsi skupaj na voljo 5 minut za odgovor. Poslanec, ki ne bo zadovoljen z odgovorom, lahko zahteva dopolnitev odgovora, ne more pa postaviti dodatnega vprašanja. Prosim vas, da ste na to pozorni. Obrazložitev zahteve za dopolnitev odgovora poslanec predstavi v 2 minutah, dopolnitev odgovora pa sme trajati največ 3 minute. Poslanec, ki je postavil vprašanje, lahko zahteva, da se na naslednji seji opravi razprava o odgovoru predsednika Vlade, ministrice ali ministra. O tem odloči državni zbor brez razprave in brez obrazložitve glasu. Posebej vas opozarjam, da je treba takšen predlog izrecno podati in se pri tem osredotočiti le na njegovo obrazložitev, ne pa postopkovnega predloga uporabljati za vsebinsko razpravo v zvezi s postavljenim vprašanjem. Če poslanec na postavljeno vprašanje danes ne bo dobil odgovora, mu mora predsednik Vlade, ministrica ali minister v 30 dneh predložiti pisni odgovor. Poslanec, ki je postavil vprašanje, na katero ni bilo odgovorjeno, lahko izjavi, da vztraja pri ustnem odgovoru. V tem primeru bom vprašanje uvrstila na naslednjo redno sejo Državnega zbora.

V zvezi s to točko sta se za danes opravičila gospa Tanja Fajon, ministrica za zunanje zadeve, in gospod Luka Mesec, minister za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti od 15. ure dalje. Na e-klopi je objavljen pregled poslanskih vprašanj, na katera v poslovniškem roku ni bilo odgovorjeno.

Prehajamo na predstavitev poslanskih vprašanj. Na prva štiri vprašanja bo odgovarjal predsednik Vlade dr. Robert Golob, vprašanja pa mu bodo postavili: najprej kolega Jožef Horvat iz Poslanske skupine Nova Slovenija, nato kolegica mag. Karmen Furman iz Poslanske skupine SDS, nato kolegica Iva Dimic iz Poslanske skupine Nova Slovenija in kolega Milan Jakopovič iz Poslanske skupine Levica.

Poslanec Jožef Horvat imate besedo, da zastavite vprašanje predsedniku Vlade. Izvolite.

Hvala lepa, gospa predsednica. Spoštovani gospod predsednik Vlade!

V zadnjem obdobju je bilo mogoče s strani predstavnikov Vlade slišati veliko različnih obljub. Ob vseh teh obljubah in napovedih nas skrbijo opozorila Fiskalnega sveta, ki poudarja, da naj bi bil primanjkljaj sektorja država glede na napovedi Evropske komisije v Sloveniji v letošnjem letu med najvišjimi v Evropski uniji. Hkrati so pribitki za slovenske državne obveznice v zadnjih mesecih višji od tistih za primerljive države. Resna javnofinančna vprašanja generirajo naslednja dejstva in vladne obljube: 611 milijonov evrov več za plače v javnem sektorju na podlagi oktobrskega dogovora, 600 evrov dodatka za sodnike in tožilce – obljuba brez zakonske osnove, pol milijarde evrov v HSE, 600 milijonov evrov za ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, kar ste obljubili v koalicijskem sporazumu, 100 milijonov evrov za začetek realizacije projekta gradnje 30 tisoč državnih najemnih stanovanj, kar ste obljubili v koalicijskem sporazumu. Kolikšno breme za proračun in za plače državljanov bo prinesel dunajski stanovanjski model, ne vemo. Koliko bo potrebnega dodatnega denarja za izboljšanje zdravstvenega sistema, ne vemo. Vaš podpredsednik Vlade pa ve, da nas bo celovita plačna reforma figurativno stala 800 milijonov evrov. Gospe in gospodje, nihče tudi ne ve, če je to že »happy end«.

Spoštovani gospod predsednik Vlade, preprost, navaden državljan, ki ne fajta, ampak vsak dan hodi na šiht in v strahospoštovanju do države dosledno izpolnjuje svoje državljanske dolžnosti, se sprašuje, pa kdo bo vse to plačal. Kdo bo vse to plačal? Gospod predsednik Vlade, zaradi vaše spremembe Zakona o dohodnini ste glede na prejšnjo ureditev vsem v Sloveniji s 1. januarjem za letošnje leto, za naslednje leto, za leto 2025 in za naslednja leta znižali plače.

Ne samo mene, tudi ljudi, ki jih mi poslanke in poslanci tukaj v Državnem zboru zastopamo, še kako zanima:

Za koliko nam boste zvišali davke?

Hvala lepa za vaše odgovore.

Spoštovani predsednik Vlade, imate besedo za odgovor. Izvolite.

Hvala lepa.

Kolega poslanec, imate besedo za obrazložitev zahteve za dopolnitev odgovora. Izvolite.

Hvala lepa, gospod predsednik.

Lahko je razumeti, da nekih drastičnih povišanj davkov ne bo oziroma ne bo več. Da bo marčevski konklave ugotovil, da naj tisti, ki imajo več, tudi več plačajo – to imamo že danes, saj oba poznava procentni račun. Mi se tudi, gospod predsednik, v Novi Sloveniji strinjamo, da strukturne reforme v državi nujno potrebujemo. Potrebujemo zdravstveno, potrebujemo, ja, davčno, ampak takšno davčno, da bo razbremenila plače. Drugače nam bodo najboljši kadri odšli, tisti kadri, ki so garancija za dvig dodane vrednosti na zaposlenega na 100 tisoč evrov, o čemer se jaz z vami strinjam in kar ste pred volitvami tudi napovedovali. Gospod predsednik, vi ste inženir, vi ste menedžer, ki dobro razume na primer prvi Kirchhoffov zakon za električni krog, ki pravi: vsota električnih tokov, ki potekajo v neko vozlišče, je enaka vsoti tokov, ki iz tega vozlišča odtekajo. Ta zakonitost bi morala veljati tudi za uravnotežen državni proračun. O tem pravzaprav govoriva. Iz obljub in napovedi, ki jih slišimo iz vladnih krogov – ja, lahko tudi iz koalicijskega sporazuma – in izdatno obremenjujejo odhodkovno stran državnega proračuna, izhaja logična ugotovitev, da bo napovedana celovita davčna reforma izdatno obremenila državljane in slovensko gospodarstvo. Za izvedbo reform potrebujemo tudi kredibilne politike. Imate izjemen, zgodovinski reformni potencial v številu glasov koalicijskih poslancev.

Gospod predsednik Vlade:

Kdaj bo znana realna časovnica za izvedbo reform?

Kdaj bodo znani realni finančni učinki napovedanih reform?

Hvala lepa.

Hvala lepa.

Gospod predsednik Vlade, imate besedo za dopolnitev odgovora. Izvolite.

Hvala lepa.

Spoštovani poslanec, imate besedo za postopkovni predlog, da Državni zbor na naslednji seji opravi razpravo o odgovoru. Izvolite.

Hvala lepa za to priložnost, spoštovana gospa predsednica.

Hvala tudi predsedniku za nekaj odgovorov, ki pa terjajo razpravo v Državnem zboru. Kar zadeva zaključni račun proračuna Republike Slovenije za leto 2022, smo v Novi Sloveniji tudi sami izjemno zadovoljni, kar kaže na to, da so bili ukrepi ekonomske politike naše, torej prejšnje vlade izjemno dobri, saj je bilo gospodarstvo v naletu in je ustvarilo velike proračunske prihodke. Ministrstvo za finance naj bi pripravljalo celovito davčno reformo, kot ste napovedali. Niste omenili tudi finančnih učinkov naštetih reform. Recimo, da nam je okvir časovnice poznan. Od Ministrstva za finance pravzaprav še nismo slišali veliko, je pa Vlada že dovolj jasno povedala, da pričakuje dodatne prihodke za druge reforme, ki ste jih že napovedali. Po figurativnih ocenah stroškov, ki jih tu in tam navrže kakšen minister ali ministrica, bo treba zbrati vsaj milijardo in pol dodatnega denarja. Milijardo in pol. Slovenija se po svoji ekonomski moči uvršča na 16., po skupni davčni obremenitvi pa na 13. mesto v Evropski uniji. Če davčno obremenitev povečamo še za milijardo in pol oziroma za 3 % BDP, kolikor naj bi bilo potrebno za reforme, bomo postali sedma, sedma najbolj obdavčena država v Evropski uniji. Prehiteli bomo tudi Nemčijo in Nizozemsko, ki nas po svoji ekonomski moči daleč prekašata. Za Slovenijo in njene napovedane reforme je zato ključno vprašanje, ali res lahko postanemo gospodarsko in tudi sicer razviti kot na primer Danska ali Švedska tako, da krepko povečamo davčno obremenitev, višje davke pa namenimo za zdravstvo, dolgotrajno oskrbo, pokojnine in plače javnih uslužbencev. Razen delno zdravstva namreč ti izdatki neposredno zelo malo pripomorejo h gospodarskemu razvoju ali višji dodani vrednosti.

To je samo nekaj naštetih dejstev, izhodišč, ki bi bila in so zelo dobrodošla za razpravo poslank in poslancev na naslednji seji Državnega zbora, in to predlagam. Hvala lepa.